Začetki cvetličarstva segajo daleč v zgodovino. Že v davnini so ljudje jemali rastline iz njihovega naravnega okolja jih uporabljali v zdravilne in kulinarične namene, z njimi krasili sebe in svoja domovanja pa tudi uporabljali kot daritve bogovom. Že pred 5000 leti naj bi imeli Kitajci okoli palač gojene razkošne grmičke in cvetje, posajene vsako v svoji lončeni posodi.
V starem Egiptu (pa tudi drugih starih civilizacijah) so okrasne rastline visoko cenili in jim pripisovali poseben pomen. Gojili so jih v različnih lončkih v templjih in kraljevih palačah. Tudi v starem Rimu je bilo gojenje rastlin v lončkih značilnost mnogih mestnih hiš, kjer so tako nadomeščali omejeni vrtni prostor. Rimljani so na nek način tudi začetniki transporta in logistike rezanega cvetja, saj so za časa Senkove vladavine z ladjami prepeljali iz Aleksandrije in Kartagine cele tovore vrtnic, da bi jih razveseljevale tudi v zimskem času.
Medtem, ko so vladarji in generali načrtovali posebne odprave, ki so odhajale po kako rastlino v daljno deželo, da bi jo vzgojili v novem okolju, pa so najrazličnejše rastline potovale z enega konca sveta po naključju. Trgovci, vojaki in drugi popotniki so nosili rastline s seboj na potovanja, bodisi ker so bile uporabne v medicinske namene ali za hrano ali pa preprosto
ato, ker so jih spominjale na domovino. Tako so rimski legionarji nosili lepo belo lilijo od tabora do tabora, dokler je ni poznala cela Evropa.
V srednjem veku je zanimanje za cvetje nekoliko zamrlo. Cvetje in rastline so gojili večinoma le po samostanskih vrtovih, predvsem v zdravstvene namene pa tudi kot začimbe in dišave.
Renesansa je spet oživila zanimanje za cvetje in rastline. Z raziskovalci so iz novega sveta prihajale nove eksotične rastline in nekatere med njimi so v Evropi postale prava modna muha. V 17. stoletju se je v Evropi zlasti na Nizozemskem pojavila prava obsedenost s tulipani. V tistem času so s kriţanjem razvili številne nove vrste tulipanov, cene čebulic nekaterih tulipanov pa so dosegale bajne vrednosti.
Začetki masovne prodaje cvetja segajo v 18. stoletje – ko se na pariških ulicah pojavijo prve prodajalke cvetja. Nekatere so cvetje ponujale le občasno, druge pa so šopke in cvetje prodajale večji del leta. V začetku 19. stoletja so se po večjih evropskih mestih začele razvijati cvetličarne oz. prodajalne cvetja, ki so postopoma prevzemale posel uličnih prodajalk. Sveţe cvetje so takrat kupovali predvsem za pogrebe, za vsakodnevni okras domov je bilo predrago – naročali so ga le takrat, ko so sprejemali obiskovalce (Stopar Metelko, 2004).
V tistem času so stanovanja krasili predvsem s posodovkami, pa tudi z umetnim cvetjem, izdelanim iz papirja in svile. Izdelava umetnega cvetja se je v Parizu razvila v pravo industrijo, ki je sredi 19. stoletja zaposlovala pribliţno 6 tisoč ljudi.
V 20. stoletju so se z razvojem mest in tehnike ter s povečanjem števila prebivalstva pojavile nove potrebe. Povpraševanje po cvetju se je povečalo. Nastajale so nove cvetličarne, vendar je bilo v njih na voljo le nekaj vrst cvetja, ki so ga cvetličarji dobavljali od okoliških gojiteljev. Začelo se je razvijati aranžerstvo.
Na začetku 20. stoletja so na Nizozemskem ustanovili prvo cvetlično borzo, ki je zdruţila Nizozemske gojitelje cvetja (predvsem gojitelje čebulic tulipanov) in jim omogočila neodvisnost od posameznih kupcev.
Sredi 20. stoletja je razvoj transportnih poti omogočil tudi transport cvetja od bolj oddaljenih gojiteljev. Transportirano rezano cvetje je imelo zaradi neustreznih pogojev transporta in skladiščenja kratko trajnost v vazi, velik je bil tudi procent kala.
Prve raziskave o vplivu hlajenja med transportom in skladiščenjem cvetja na njegovo trajanje v vazi so bile objavljene sredi 70. let. Od takrat je oskrba rezanega cvetja pred in med transportom in skladiščenjem precej napredovala, tako da se je procent kala zmanjšal tudi pri transportu cvetja na daljše razdalje, trajnost cvetja v vazi pa se je precej podaljšala. Cvetličarstvo se je v zadnjih dvajsetih letih hitro razvijalo. Danes je na trgu na voljo velika količina različnih vrst cvetja, vsako leto pa gojitelji in žlahtnitelji predstavijo nove vrste.
Spremembe nastajajo tudi pri načinu prodaje cvetja – v zadnjih letih se prodaja cvetja seli iz cvetličarn v supermarkete. Cvetje v supermarketih je zaradi nabave velikih količin cenejše in zato za kupce privlačnejše. Kakovost tega cvetja je odvisna od dobavitelja (gojitelja cvetja) in oskrbe v trgovini, praviloma pa je slabša od kvalitete cvetja, ki ga kupimo v cvetličarni
VIR: Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija – Marinčič Tomaž (Višja strokovna šola)
