Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi,
povsod te slišimo mi vsi,
zato med nami si.
Kogar imaš rad, nikoli ne umre.
Le daleč, daleč je…
Med nami ljubljen(-a) bil(-a) si iz vsega srca,
ljubljen(-a) bodi tudi tam, kjer zdaj je tvoj dom.
Življenje je minilo …
Spomine prelepe ti je pustilo,
ne pusti, da bi ugasnilo, čeprav je minilo.
V šumenju vetra – slišim tvoj glas.
V šopku cvetja – vidim tvoj obraz.
Praznina, neizmerna bolečina,
naj vsaj malo popusti,
ko solza se v očeh zaiskri.
Ne bomo tožili, ker si odšel (-la).
Hvaležni smo, kar si bil(-a).
Vsako človeško življenje je dar,
četudi je kratko in krhko.
Vsako življenje je dar,
ki bo za vedno živelo v naših srcih.
Med nami ljubljen/a bil/a si iz vsega srca
ljubljen/a bodi tudi tam, kjer si zdaj doma!
Življenje ni vedno tisto, kar se zdi
a je le korak na poti k večnosti!
Solze žalost naj blažijo
a spomin naj ne zbledi,
vsi, ki v večnosti živijo
na svetu puščajo sledi.
